Otroštvo sem preživel v Krškem, kljub temu, da sem rojen v Zagrebu. V Krškem sem obiskoval OŠ, srednjo šolo pa sem končal v Brežicah. Že v OŠ me je pot vodila h glasbi, bil sem eden najmlajših, ki je v šoli pel v velikem zboru. Že takrat so me imeli za talenta. V zboru sem bil prijateljsko navezan na sina učiteljice glasbene vzgoje. Bil je dve leti starejši od mene in posledično je končal OŠ tudi dve leti prej. Z njegovim odhodom iz OŠ pa se je končalo tudi moje petje v zboru. Ko sem odšel iz zbora so se začeli problemi z učiteljico glasbene vzgoje, ki sem jih čutil vse do konca šole. Naslednji dve leti sem po krivici imel glasbeno vzgojo ocenjeno z manj uspešno ali po domače »MU«.

Kljub vsemu, me je pot vodila ravno v glasbo. Moram vam povedati, da je družina Rudan že takrat slovela po dobrih glasbenikih. Eden izmed njih je bil najbolj izšolan glasbenik, moj stric Albin Rudan, dolgoletni član naše najboljše narodno zabavne skupine Avsenik. Bine je bil pravi virtuoz klarineta. V naši veliki družini nekateri uporabljajo v glasbi instrumente, nekateri pa tisto, kar jim je podarila mati narava, to so glasilke. Ponosni smo na to. Imel sem veliko željo naučiti se kitare, ker pa je bila šola za kitaro v Brežicah, mi do nje ni nikoli uspelo priti, a sem se po veliki volji kitaro naučil igrati sam. Na začetku me je bolj zanimala kitara kot petje.

Moja prva skupina je bila ustanovljena v času gradnje naše edine jedrske elektrarne. Ime skupine je bilo Nuclear 003. Z njimi sem preživel moja lepa leta srednje šole. Po koncu šole pa je postala moja velika želja, da bi nekoč postal odličen pevec. Želja in vse ostalo je iz dneva v dan samo raslo in raslo. Ker sem imel dobro štipendijo od Elektrotehne, se mi je odprla pot, zaposliti se v našem glavnem mestu Ljubljana, v takrat edini glasbeni trgovini pri nas. Prva ponudba okoli glasbe se mi je ponudila že zelo kmalu, to je bila avdicija za pevca, takrat popularne najstniške skupine Mouline Rouge. Uspelo mi je zmagati. Vse skupaj ni trajalo dolgo, kajti moj vokal je zaslišal Miro Čekeliš in me dobesedno odpeljal v takrat najpopularnejšo skupino Rendez Vous. Prva moja velika plošča je bila Debela deklica, leta 1985. Kar naenkrat so se začele odvijati otroške sanje. S to skupino sem posnel še dva albuma z naslovi: Zelena je moja dolina (1986) in Shoping in Graz (1987). Ker smo bili v tistem času ogromno od doma sem spoznal kako lepa je naša dežela. S skupino Rendez Vous smo se razšli leta 1989.

Že takrat sem imel željo biti samostojni izvajalec, vendar sem vedel, da na to še nisem povsem pripravljen. Sprejel sem povabilo Toneta Košmrlja in se pridružil skupini Pop Design kot vokalist. Do mojega prihoda je skupina delovala že pet let. S Tonetom sva v tistem času naredila zelo uspešen album »Slava vojvodine kranjske«. S skupino smo veliko nastopali na festivalih kot so: Evrovizija, splitski festival, makedonski makfest... pisalo se je leto 1990.

Že v istem letu pa sem se preselil v Novo Gorico in tam začel svojo samostojno glasbeno kariero. Moja spremljevalna skupina so bili Avtomobili s katerimi sem posnel tudi svoj prvi album »Objemi me«. Istega leta pa se mi je uresničila moja največja želja, biti zmagovalec Evrosonga, pa čeprav samo kot spremljevalni vokalist. Z zasedbo Pepel in kri sem spremljal italijanskega zvezdnika Tota Cotugna v skladbi »Insieme«.

Pravijo, da po zmagah pridejo tudi porazi. To sem izkusil na lastni koži s ploščama: »Vračam se« (1992) in ploščo z naslovom »1994« leto dni kasneje. Volja do uspeha je z vsemi temi izgubami samo rasla in rasla.

Bilo je leto 1998, z njim pa je prišel tudi moj album »V srce«. Pripeljal me je do vrha. Ves trud je bil poplačan. Prvič sem kot samostojni glasbenik okusil kako »grmijo« športne dvorane. Res je lepo, priznam. Za veliko stvari, ki so se dogajale v tistem času, je bil zaslužen Dean Windisch in DJ time.

V letu 1999 pa se mi je zgodilo nekaj hudega in nepričakovanega. Kot sopotnik na skuterju sem bil udeležen v prometni nesreči, ki se je zgodila v Portorožu. Zame se je nesreča končala skoraj tragično. Nekdo nad mano pa je vendarle hotel, da preživim najhujše, hvala mu! Od takrat praznujem še en rojstni dan in sicer 4.8.1999.

Tri mesece kasneje se mi je zgodila velika krivica, ki nima ne konca ne kraja za trpljenje mojega srca. Ta se zame še vedno ni končala. Boril se bom do konca z vsemi močmi in dokazal resnico.

V letu 2001 mi je uspelo posneti CD 19238311 in vedel sem že vnaprej, da se bom težko spopadel s prejšnjim albumom »V srce«. Pogum in volja sta bila velika, toda »Laura« je bila nepremagljiva. Zato sem se dogovoril sam s seboj, da se za nekaj časa umaknem in se s tem poskušam odpreti kot človek, kakršnega me je poznala publika.

Vsa tri leta sem delal na novi plošči »Arena«, kajti vedel sem, da je novi čas in moram pozabiti na stvari, ki so me pripeljale do vrhunca. Še vedno so veliki del mene, toda pospravil sem jih v predalček, kot dokaz, da še vedno živijo.

Poleg samostojne kariere že nekaj časa ponovno prepevam s skupino Pop Design, s katero smo izdali CD z naslovom »Petindvajset«. Prišlo je tudi do sodelovanja s hrvaško skupino Colonia. Posledica tega je duet z naslovom »Stara prijatelja«. Seveda pa delamo s polno paro naprej, poslušalci mojih in Pop Design-ovih pesmi nam dajejo voljo in zagon za nove pesmi in seveda ti so tisti zaradi katerih smo tukaj, zaradi katerih obstajamo in za katere se trudimo, da bi jim bile naše pesmi všeč in katere bi si radi zavrteli, pa naj so žalostni, veseli, razočarani, srečni...